Darko Zabukovšek Danes je Svetovni dan duševnega zdravja. Razmišljam, kaj bi želel sporočiti kot bistveno, ob tako pomenljivem dnevu. Torej…, gremo kar k jedru.
Hvala Bogu, psihoterapija postaja vedno bolj »normalna« zadeva tudi na Štajerskem (hotel sem napisati storitev, a jo dojemam precej širše). Ljudje so spoznali, da to postaja pač ena izmed pomoči, za katero se lahko odločijo (avtomobilov tudi že dolgo časa več ne »šraufamo« sami doma, kar je bilo nekoč skoraj normalno, sicer je res, da je »zapletenost mašin« precej večja, kar pa lepo kolerira z zapletenostjo »mašin« v naših glavah… možgani so sicer isti, a se zdi, kot da ima sodobni človek na voljo že več »setov možganov«, še posebej so moteči tisti za tesnobo in napetost). Tako sem se tekom dela s klienti in seveda lastnih supervizij počasi lahko prepričal na lastno pest, da obstaja eno zelo zakoreninjeno prepričanje v nas, ki nam izjemno onemogoča napredek v lastnem »duševnem zdravju«, ter osebni rasti nasploh. To je enostavno prepričanje, da mora biti vse v redu, da nam je lahko bolje. Da pojasnim. Veliko klientov (z mano vred) je (bilo) prepričanih, da moramo najprej vse »pospraviti«, zregulirati, odstraniti vse težave, narediti življenje »čisto«, da lahko potem občutimo olajšanje, manj tesnobe, sproščenost, motivacijo (dopišite sami česar si sicer želite). In ravno v tem je »point«. Ne, ni treba! Seveda nezaželenega in neprijetnega ni dobro ignorirati, ker nas sicer nezavedno brca v zadnjo plat (zgolj o tem kdaj drugič, brcanju nezavednega, ne zadnji plati). A, če se trudimo najprej vse urediti (še posebej odstraniti vso tesnobo, »u nulo« urediti nek odnos, npr. s partnerjem, otroci, domačimi…), potem lahko to urejam zelooo dolgo časa, vmes pa mi bo zmanjkalo »življenja« (to lahko razumete časovno in kot življenja v njegovi živosti in pozitivi – oba pomena sta dejstvo, mene prvo še posebej zbuja, ker kot reševalec imam ta privilegij, da se lahko večkrat, včasih prevečkrat, prepričam o tem dejstvu na lastne oči, žal tudi pri mlajših ljudeh).
To je to. Ne čakajmo na maj. Vem, da se tega mnogi zelo dobro zavedate, a še vedno nas je mnogo (in zdi se mi, da število narašča), ki imamo s tem prepričanjem še vedno precej dela. Kaj bi sedaj na kratko to pomenilo v praksi? Privoščiti si več tveganja, oz. ranljivosti v čisto vsakdanjem življenju, tudi ko nam je težko. Za slednje pa je bistven pogum. Dogaja se namreč, da smo vsi »kao zelo pogumni«, ko je treba zopet zadati udarec provokacije, ponižanja, sarkazma, pametovanja, užaljenosti (da se s tem malo razbremenimo – da , pri tem gre le za prenos lastne napetosti/frustracij na gostitelja, običajno so to nam najbližje osebe ali pa radodarni sodelavec, ki se ne zaveda, da vam dela uslugo, ker je brezplačno vaš »kontejner za mešane odpadke«)…, ko pa bi morali sami tvegati neko novo stvar, pa se skrijemo pod pretvezo, da je treba še prej narediti to ali ono, ter da za tole še ni časa… Npr. iti z ženo sama na morje. Uradni problemi: otroci še niso dovolj stari, kaj bodo rekli drugi, da jih puščava same, babice bodo pregorele (sicer pa jih brez težav pustimo za 100 drugih stvari)… Zakaj, ker bomo mogoče morali tvegati, da bi ženi povedali to kar dejansko mislimo že nekaj časa (ali še huje, bova skupaj v avtu vsaj 2h in bom to moral slišati tudi sam, na kar ne bom mogel skočiti iz avta na avtocesto, da bi se umaknil svojemu odzivu njej), ali se soočiti s spolnostjo, ki mogoče potrebuje, namesto novih igrač, nekaj svežih in iskrenih besed in morda kakšen nov fizični eksperiment, ki obema ustreza (kombinacija obojega zagotovo naredi čudovit večer).
Malo sem zašel a še vedno ostajam pri vsakodnevnem življenju, ki si ga ne upamo živeti, ker še nismo vsega »uredili«. Ta trenutek, ste lahko vsi, ki trenutno zelo trpite zaradi določene zadeve, zelo jezni v smislu: »ti preživljaj to kar jaz in da te vidimo, kako boš razmišljal pozitivno, ko si utrujen do smrti«. Res je, so obdobja v življenju, ko je treba bolečini dati prostor in čas. Ta zapis ne pišem zato, da bi potlačevali in zanikali stiske, pišem ga zato, da bi se spomnili, da ob stiski obstaja še svetla stran, ki pa je včasih zaradi ideje o »sterilnem« življenju ne vidimo. Zato lahko tudi »pozimi jadramo«.
