Darko Zabukovšek Včeraj je bil svetovni dan družin. Ker sem ves dan delal v NMP, me je šele danes informacija konkretno dosegla. Dejansko sem pričel razmišljati, da bi kot psihoterapevt (še posebej zakonski in družinski), pa le moral nekaj objaviti😊.
…In pričnem razmišljati, kaj »svetu« danes družina sploh pomeni. Če pogledamo »uradno«, še vedno veliko. Splošna težnja je, da si družino nekako ustvarimo. Verjetno ima evolucijski program tukaj še vedno konkretno vlogo, morda pa samo še želja po ohranitvi vrste… Da, prav sem napisal, želja po ohranitvi vrste. Vedno bolj imam namreč občutek, da se družina marsikje ustvarja le še zaradi te želje, kot nekakšnega splošnega »tako se dela«. Zakaj tako menim? Zaradi osnovnega vprašanja, zakaj si sploh ustvarjamo družine, če potem zeloo veliko časa porabimo za to, da enostavno bežimo iz njih, ker je v njih prenaporno, drugje, kjer mi drugim in drugi nam kažejo/mo le najboljše obraze, pa zelo, zelo »fajn«.
Pa poglejmo malo bližje. Bežimo iz njih… s tem seveda mislim na vse možne situacije, ki osnovno družino »puščajo samo«. Otroci primarno nikoli ne bežijo, s časoma se ustvarijo pogoji. Namensko pišem v prvi osebi, saj sem že zdavnaj prenehal verjeti v pravljice, ki ljudi delijo na tiste, ki nimajo težav in tiste, ki jih imamo (beri živimo normalno življenje). Še vedno se zelo dobro spomnim stavka enega izmed profesorjev na faksu, ki je rekel, da če smo že skupaj, se imejmo vsaj lepo. To, »če smo že skupaj«, mi je zvenelo nekako prisiljeno… ja kdo nas pa sili, da smo? Če nam tukaj ni lepo, pač gremo drugam, a ne?
Z nekaj leti zakona človek spozna, da je lahko v zakonu res veliko lepega in prav toliko napornega. Gre za to, kolikor česa želimo videti in še pomembnejše, za kaj se želimo odločiti. Da, v naših rokah je veliko, veliko več, kot nas »svet« skuša prepričati, da si si ali pa si nisi namenjen v mleku in medu. Torej nazaj k vprašanju od česa bežimo. Danes se mi zdi najbolj kontradiktorni »nateg« to, da si ustvariš družino, kjer si prepričan, da bo pri nas drugače, kot je bilo nekoč. Če bi lahko, bi sedaj konkretno slišali kako mi gre na smeh, ko sem to napisal, saj na to »finto« pademo popolnoma vsi. Še preden se dobro zavemo, že iščemo načine kako bomo v službi še malo »stisnili« (samo še to obdobje, ker potem nam bo dobro šlo, samo še to obdobje, ker je »služba v stiski« in ji moramo pomagati, samo še to obdobje, ker je res pomembno za mojo kariero…., naprej dopišite sami). Še naprej, najdemo nov šport, novo dejavnost, kmetijska opravila (ki jih ni mogoče prepustiti, ker pač mora biti sedaj vse narejeno – z odličnim izgovorom, da pri prijatelju še kakšno uro ali dve dodatno pomagamo »dvigovati mize in stole«), doma se lotimo nekakšnih novih zadev, karkoli, da smo lahko »zase«. Da se razumemo, seveda je več kot potrebno, da človek dela, se uresničuje, pomaga…. Kdor bo želel, bo razumel o čem govorim, govorim o tistem »delu«, ki nam privarčuje soudeležbo pri uspavanju otrok, pri pomoči otrokom glede šolskih (upam, da se strinjamo, da je šolski sistem postal nadrealen v svojih zahtevah) obveznostih…, itd. Govorim o vsem tistem, ki nam omogoča, da zbežimo od realnega pogovora z partnerko/partnerjem…, sami vemo zelo natančno kaj velja za nas. Ok, sedaj pišem, da bežimo iz družine, ki smo si jo ustvarili zaradi ohranjanja vrst. Kje je torej tukaj kaj pristnosti in iskrenosti? Seveda je je in to veliko. V nas je velika in iskrena želja po pristni družini, kjer se lahko imamo tudi zelo »fajn«, a pozor spoštovane in spoštovani, tega se moramo naučiti – ne pride spontano, kot nam »svet« prodaja. Da, naučiti se moramo, kako se imeti lepo s partnerko/jem in otroci, saj je prva naloga vseh članov moje družine, da v meni zbudijo vse tisto, kar mi pri meni/drugih niti približno ni všeč – to je največja zanka. Zato od daleč deluje, kot da si vsi ustvarjamo družine z nekim navdušenjem, nato pa s še večjim, vsakodnevno bežimo iz njih – deluje pravzaprav zelo shizofreno. Sam vem, pa sem psihoterapevt, da se dnevno učim, kako dejansko (ne navidezno) uživati s svojimi otroci, kako preživljati čas z njimi, da ga preživljam zaradi sebe, ne zaradi tega, ker se je pač treba z njimi ukvarjati…
Da strnem svoje, ne preveč strukturirano razmišljanje. S tem zapisom želim spodbuditi družine, da ne nasedejo »svetu« o tem, da se z materialnimi, kariernimi in drugimi vrstami uspehov pride do pristnega veselja v svoji družini. Do tega se lahko pride s »poizkušanjem narediti malo drugače« (grem z otrokom metati na koš in ob tem skušam prepoznati, kje tudi jaz v tem uživam – ne iz »tako se dela«, kot sem morda delal do sedaj; povabim ženo k pristnemu pogovoru zaradi dejanske želje po poglobitvi odnosa, ne le zato ker se v partnerstvu pač mora poslušati….).
Želim, da morda vsak pri sebi pogledamo, kje »bežimo«, ker je prenaporno in se pogumno ustavimo, ter morda za kakšen dan ali uro zopet »tvegamo imeti se lepo doma«.
