Pred kratkim sem zaključil z informativno izobraževalnimi predavanji s področja »osebnega vidika« z več prostovoljnimi gasilskimi društvi in pripadniki civilne zaščite savinjske regije, ki so zelo »akutno« sodelovala v eni največjih nesreč naše lepe Slovenije.
Odločil sem se napisati tale zapis, ker menim, da se večina slovenk in slovencev niti približno ne zaveda, kaj vse so ti ljudje počeli, naredili, predvsem pa česa so bili deležni. Vsi vemo, da se je »norišnica« pričela v petek zjutraj. Za prostovoljne gasilce, se je v bistvu pričela že ponoči, ko so slišali prve alarme in so seveda vedeli, da uradni poziv prihaja vsak čas. Nekateri poveljniki so se odločili napotiti v gasilski dom že kar sami… nekako so vedeli, da jih čaka »masaker«. No, pa se skušajmo vživeti v enega izmed poveljnikov. Začetek dopustov je, ne vem koliko gasilcev se bo sploh odzvalo na klic, pričakuje se katastrofa, izkušenj s takšnimi poplavami praktično nimam, teža odgovornosti vztrajno narašča… In prične se ena najhujših naravnih nesreč v zgodovini Slovenije. Izjemno dejstvo, ki sem ga prepoznal na teh predavanjih je bilo to, da so se čisto »navadni« ljudje čez noč prelevili praktično v »profesionalne« reševalce, ki so bili ljudem eden redkih upanj (ja, seveda imajo usposabljanja, a ne za take razsežnosti). Predstavljajte si težo, da se morate naenkrat pričeti odločati, kdo ima prednost glede evakuacije; katere ceste je potrebno zapreti; katere osebe je potrebno prej rešiti, družino z manjšim otrokom ali družino z nepomičnim starostnikom, ki brez pomoči niti do wcja ne more, kaj šele iz poplavljene hiše; v katero smer usmeriti reševalni čoln, ki ga novonastali tok Savinje prične odnašati, na njem pa družina z malim otrokom; do kje je sploh varno še reševati, saj je ceste zamenjala deroča voda… Prosim, za trenutek si predstavljajte, da ste v teh čevljih, prostovoljno, a hkrati brez dejanskih možnosti izbire, ko ste že enkrat v uniformi (prijatelj lepo reče »prostovoljni mus«).
Naslov bloga je Ko beseda SPOŠTOVANJE prične kričati. Že zgolj to kar sem napisal do sedaj, opravičuje ta naslov, vendar to še zdaleč ni vse. Naslov najbolj poosebljajo naslednje vrstice.
Ko sta se »akutni« petek in sobota končala, se je pričelo malo manj adrenalinsko, a zato nič manj naporno delo, vsaj kar se tiče emocionalne teže, ki so jo morali preživljati naši gasilci in pripadniki civilne zaščite. Postavljeni so bili ob ljudi, ki so izgubili (nekateri) vse ali pa so bili najmanj soočeni z izjemno veliko škodo. Kritičen je bil čas, ko so gasilci morali čakati, da voda toliko odteče, da je bilo sploh smiselno nadaljevati s pomočjo (črpanje itd.). V tem času so vseeno bili med ljudmi, saj se je skušalo zagotavljati občutek, da »ljudje niso ostali sami«. Spomnim se gasilca, ki mi je dejal, da bi tistih nekaj ur veliko raje premetaval kamenje na opoldanskem soncu, kot da bi še enkrat moral »sočutiti« to stisko ljudi, se soočati s samim sabo na način: »Kaj naj rečem; kako se naj odzovem; kako jim naj pomagam, če pa so vse izgubili; kako jim naj pomagam priskrbeti redna zdravila za dedka, ki jih je zalila voda..?«. Le biti ob njih, se delati, da nekaj delamo in enostavno zdržati z njihovo stisko… ti stavki stopnjujejo pomen naslova tega bloga, naslednji pa ga popolnoma poosebljajo.
Mine nekaj dni, ko so se gasilci izmenjavali tako, da so spali po zgolj nekaj ur na dan, saj so res želeli zagotoviti svojim ljudem čim več pomoči na vseh področjih. In sedaj pride na vrsto »grande finale«. »Mojemu sosedu ste prej sčistili dvorišče kot meni! Kako to, da še niste prišli nam pomagat, vsem ostalim pa ste že!? Pri nas imamo novo dvorišče, pridite ga že enkrat sprati! Tudi mi smo donirali 20e za koledar, zato ste nam DOLŽNI priti sčistiti klet!« In še veliko takšnih stavkov bi lahko našteval. Najbolj zanimivo dejstvo je to, da so ti stavki prišli večino od ljudi, ki so sami bili zeloo zmožni veliko postoriti, od ljudi, ki so komaj držali lopato v rokah pa so bili deležni plastenk vode in košar rogljičev za zahvalo.
Ker sem primarno reševalec, je bilo moje prvo vprašanje, zakaj so se sploh dolžni odzivati na takšne »nebuloze«, kjer gre očitno za izkoriščanje in popolno ne spoštovnje uniforme. In spet smo pri »koledarjih«. Ja zato, ker so to naši ljudje in ko bomo mi potrebovali njihovo podporo za nakup opreme itd., se jim ne smemo v naprej »zameriti«. Ko sem to slišal, sem v mislih zelo na hitro sestavil povzetek dejstev: torej, delate prostovoljno (zastonj, veliko jih je dalo tudi svoj dopust, ker so delodajalci »netolerantni« kljub jasni zakonodaji), opravljate eno izmed ključnih nalog zaščite in reševanja ljudi in sedaj vas je še strah, da ne boste zbrali dovolj prispevkov, ki jih morate prosjačiti od vaščanov, da lahko naprej prostovoljno rešujete ljudi z opremo, ki jo sami kupite (refundacije so bile, a generalna oprema stane veliko več). Da se ne pogovarjam o občutku »kot da prosite zase«, ko morate mlajši kolegi hoditi od hiše do hiše.
Tako, s temi stavki naslov dokončno dozori. Drage bralke in bralci. Vem, da ko človek doživi takšno nesrečo, kot je bila ta, razumljivo odpove veliko »predelov možganov«, še posebej tisti, ki so odgovorni za potrpežljivost in spoštljivost. Vem, da je bilo/je ogromno ljudi v nepredstavljivih stiskah zaradi poplav, ki si jih niso izbrali. Zato lepo prosim, ne pozabimo, na ljudi, ki pa so si prostovoljno izbrali »poplave« in to popolnoma zavestno z namenom pomoči sočloveku. Za te ljudi mora beseda SPOŠTOVANJE kričati!