(Ne)razmejenost službenega in privatnega življenja

Uvod

Na enem izmed strokovnih debrifingov z zdravstvenimi delavci so udeleženci izpostavili, da živijo le še »od dopusta do dopusta«. Kaj lahko človek ob tem začuti? Preprosto žalost, otopelost ali pa (če še ima nekaj energije) različne odtenke jeze. Obremenjenost zdravstvenih delavcev je po mojih izkušnjah opravljanja  podpornih delavnic na precej visokem nivoju. Ali so vedno »krive« službene obveznosti? Vprašanje, na katerega običajno enoznačno odgovorimo: »seveda!« Moram priznati, da moje izkušnje ne kažejo tako enostavne slike. Zopet lahko spregovorim o več primerih z debrifingov, kjer so udeleženci poročali, da so sicer imeli zelo zahtevno izmeno, a ker je bila ekipa »prava« so odšli domov polni energije in dobrih občutkov. Seveda se popolnoma strinjam, da je obremenjenost v naših sistemih marsikje izjemna in lahko porabimo neomejeno količine energije, za borbo z »mlini na veter« v sistemskem vidiku organiziranja dela, pogojev dela itd. Nekako me vedno bolj privlači misel, kako zdravstvenim delavcem pomagati pri boljšem počutju z načinom na katerega imajo neposreden vpliv in moč: odnos do samega sebe. Da, vem, s trenutkom ko smo prebrali prejšnji stavek, je marsikdo začutil konkretno jezo v smislu, »ti delaj tukaj, pa bomo videli koliko energije ti bo ostalo za delo na sebi«… Res je, so situacije, kjer bi bila primarno nujna sprememba v delovnem okolju, a ravno tukaj naletimo na zid realnosti, saj je običajno ta sprememba zelo težko dosegljiva.

V nadaljevanju bomo najprej povzeli nekaj podatkov raziskav o pomenu razmejenosti in ravnotežja službenega in privatnega življenja, ter  spomnili na splošne napotke, ki jih običajno že dobro poznamo. Nato pa se bomo osredotočili na intrapsihični nivo zdravstvenih delavcev  s poudarkom na vplivu valentnosti, kot delu samega sebe, ki ga je dobro poznati v kolikor želimo bolj mirno krmariti v domačem in službenem življenju.

Služba in privatno življenje na tehnici – kaj poročajo nekatere raziskave?

Za začetek bomo omenili slovensko raziskavo, ki lepo nakazuje na stanje v slovenskem zdravstvenem sistemu na primarnem nivoju. Škerjanc (1) je v svoji nalogi raziskovala obremenjenost med 100 medicinskimi sestrami s primarnega nivoja gorenjske regije. V rezultatih povzema, da  44% medicinskih sester v delovnem okolju včasih čuti izčrpanost. Najpogostejši stresorji iz delovnega okolja so telefonski razgovori, administracija, istočasno opravljanje več nalog, veliko število obravnavanih pacientov, težavnost nenaročenih pacientov, pomanjkljiva kadrovska zasedba in nadurno delo. Ob tem zaznavajo utrujenost, nerazpoloženost in razdražljivost. Ko so odgovarjale na vprašanje o vzrokih napetosti v službenih medosebnih odnosih so navedle preobremenjenost z delom, nezadostno število kadra v zdravstven negi ter nadomeščanje bolniških odsotnosti. Iz opisanega je lepo razvidno, da medicinska sestra iz službe nemalokrat odide utrujena in obremenjena. O vplivu službe medicinske sestre na privatno življenje poročajo naslednje raziskave, kjer avtorji govorijo o zelo različnih medsebojnih povezavah glede službeno privatnega življenja. Filipinska raziskava (2) poroča, da stabilni demografski podatki (30-39 let, večina stalno zaposlenih in v partnerskih razmerjih) ne vplivajo pomembno na dobro razmerje med službenim in privatnim življenjem. Govorijo o splošnem negativnem vplivu službe na osebne odnose, konkretno pa navajajo pomanjkanje osebnega časa in prekomerne službene obremenitve. Metaanalitična raziskava (3), ki je analizirala ogromno literature, objavljene v angleškem jeziku v letih od 2005 do 2019 na temo službeno-privatnega ravnovesja med medicinskimi sestrami, poroča o nevarnem trendu, ki ga v Sloveniji že lahko konkretno zaznavamo, in sicer o menjavi delovnega okolja. Natančno so ugotovili, da sta v 90% glavna razloga za razmišljanje o menjavi službe dolgoročna naravnanost in sočuten odnos do samega sebe. Tudi naslednja raziskava (4) službeno-privatnega ravnovesja med medicinskimi sestrami poroča v podobni smeri. Jasno opozarja, da je ravnovesje med službenim in privatnim življenjem predpogoj za varno in kakovostno delo v zdravstveni negi. V tej raziskavi so medicinske sestre poročale: 50% anketiranih medicinskih sester je izpostavilo, da so zaradi družinskih obveznosti pod pritiskom tudi v službi, kar jim onemogoča strokovni napredek; večina jih meni, da jim za privatno življenje ostaja premalo časa; 70% govori o težavnem obvladovanju službeno-privatnega ravnovesja zaradi manjših otrok v družini.

S peščico raziskav smo le nakazali smer težavnega razmejevanja službeno-privatnega življenja med medicinskimi sestrami. V nadaljevanju sledi nekaj splošnih napotkov.

Priporočila za delovne organizacije (1,4):

• Delo primarnega zdravstvenega nivoja bi moralo postati bolje ovrednoteno, vidno in merljivo.
• Sprememba v kadrovskih normativih za primarni nivo, konkretno priznanih s strani ZZZS.
• Reorganiziranost dela in prenova poklicnih aktivnosti in kompetenc.
• Zagotavljanje prožnega delovnega časa.
• Uvedba preventivnih psihosocialni vsebin s področja uravnavanja stresa na delovnem mestu in usklajevanja službeno-privatnega življenja.

Priporočila za zaposlene – »večna klasika« (5):

• Vnaprejšnje načrtovanje in organizacija vseh obveznosti.
• Izogibanje »kradljivcem časa«.
• Zagotovitev časa zase in svoje psihofizično zdravje.
• Upoštevanje svojih potreb po premoru.
• Identifikacija prioritet (vsakodnevne in dolgoročne).
• Upoštevanje in realizacija identificiranih prioritet.

Priporočila za zaposlene – »kdor želi več« (6)

• Spoznavanje samega sebe: samorefleksija, čas za vadbo čuječnosti, ugotavljanje svojih dobrih lastnosti, zahteva za lasten čas in prostor.
• Iskanje podpore: usmerjenost v povezanost z drugimi, zaupanje strokovnim službam kot vir znanja in podpore.
• Ponudba podpore drugim: občutje, da oseba »nekaj šteje« je lahko predragoceno, tako za sodelavce kot ljudi, ki so nam blizu v privatnem življenju.
• Hvaležnost zase in do drugih: začetek prakse hvaležnosti. Vsak dan zapišemo tri stvari za katere smo hvaležni.
• Sočutje do drugih in sebe: usmerjati pozornost na trenutke, ko potrebujemo sočutje do samega sebe ali do sočloveka.
• Razvijanje duhovne prakse: Ni nujna verska, za začetek pozornost na svoje temeljne vrednote in prepričanja – o čem se kot oseba ne želim pogajati?
• Negovanje zdravega delovnega okolja:
  • stalno izpopolnjevanje v komunikacijskih veščinah,
  • neizprosnost pri spodbujanju sodelovanja,
  • enotna politika odločanja in ravnanja (vsi delamo podobno in ne vsak po svoje),
  • ustrezno razmerje med kompetentnostjo medicinskih sester in potrebami pacientov,
  • ustrezno nagrajevanje sodelavcev in priznanje njihove vrednosti,
  • avtentičnost – s svojim dobrim zgledom skušajmo pritegniti tudi druge k zdravemu delovnemu okolju.

Našteta priporočila že vsi bolj ali manj poznamo. Zagotovo imajo veliko težo in pomen, a kot rečeno v uvodu, so marsikdaj težko uresničljiva. V nadaljevanju se bomo osredotočili na intrapsihični vidik razmejevanja v službenem in privatnem življenju. Drži, v – ne med, saj teh področij ni mogoče jasno ločiti, z uspešno osebno razmejenostjo in razumevanjem samega sebe jih lahko le bolje integriramo.

Razumevanje valentnosti kot strategija lažjega razmejevanja

Ste se že kdaj vprašali, zakaj mojo sodelavko določeni pacienti sploh ne »vržejo s tira«, jaz pa že ob misli na njih postanem vznemirjen. Mnogi bi tukaj preprosto odgovorili na način: »smo pač različni karakterji.« Drži, v nekaterih odstotkih ima genetika zagotovo pomemben vpliv, a ta ni edini.  Prof. Gostečnik v svojih knjigah Je res vsega kriv partner (7 ) in Inovativna relacijska družinska terapija (8) podrobno opisuje kako vidik valentnosti vpliva na naše odzivanje. Profesor je sicer pojav opisoval za potrebe partnerske terapije, mi pa bomo skušali isti mehanizem prenesti na naš vsakdan.

Človek je v osnovi odnosno bitje, kar pomeni, da smo na nek način pogojeni s sobivanjem v določenem odnosu. Pogoj za to je zmožnost empatičnosti. Pri tem gre za temeljni psihični mehanizem, ki smo ga konkretno opisali že v lanskem članku (9): projekcijsko-introjekcijska identifikacija. Na kratko, gre za mehanizem, kjer oseba posreduje čustvene vsebine drugi osebi, le ta pa jih lahko sprejme (introjicira) ali pa ne. Pri valentnosti gre konkretno za drugi del tega mehanizma, torej za introjekcijsko identifikacijo, kar predstavlja dinamiko najglobljega sočutja, ki je predpostavljena na osebnih izkušnjah posameznika. Izkušnje, ki jih je oseba doživela v svojem življenju so pomagale zgraditi njeno psihoorgansko strukturo. Določena psihoorganska struktura, ki je nastala na podlagi določenih izkušenj je bolj, druga pa manj sprejemljiva za projekcije »čustvenega materiala« druge osebe. Povedano zelo enostavno, zaradi svojih preteklih izkušenj me nekatere stvari  (odnosi, čustva, čutenja, dogodki, situacije…) zelo vznemirijo, nekatere pa komaj opazim. Kaj ima to opraviti z razmejevanjem v službenem in privatnem življenju? Veliko, saj lahko z globljim razumevanjem samega sebe pričnemo prepoznavati zakaj nam določene situacije v življenju predstavljajo izjemen napor, ter nam potrošijo nesorazmerno veliko energije, bodisi v službenem ali privatnem življenju. Poglejmo na konkretnih primerih posameznih čustvenih stanj. Primeri so napisani zelo klišejsko, seveda ni en človek enak drugemu, tako tudi opisane situacije ne moremo preprosto posploševati na ljudi – vedno je prisotnih še nešteto drugih možnih odzivov.  Primeri so za lažjo predstavo kako valentnost sploh vpliva na nas. Prvi del primera predstavlja pretekle izkušnje, drugi del pa možen razvoj določene valentnosti.

Primer A: Krivda in morebitna pretirana odgovornost

Nekoč: Splošna načela družine: kdor je kriv je slab, napačen, ne pripada v našo družino. Če ti nekaj ni uspelo, si si sam kriv in ker si kriv, pomeni, da si slaba oseba. »Na zunaj« delujemo kot popolni, tisti, ki se ne prepirajo, kjer imajo težave le sosedje, mi nikoli. Od nekdaj je bila oseba kriva za vse: od politega mleka, zamujanja v šolo in vrtec, slabe ocene, neuspeh pri športu, igranju instrumenta…vse manjše zadeve. Naprej so osebo okrivili, ker je oče slabe volje, ker je mama napeta in utrujena, ker starše skrbi za to osebo – »spravil/a nas boš v grob!«

Danes: Ko je oseba ob neštetih izkušnjah ponotranjila, da je občutje krivde izjemno ogrožajoče, saj je posledično vedno pomenilo, da je odgovorna za prekinjene odnose in vse kar smo omenili, se pojavi močna valenca na občutje krivde in konkreten strah pred njo. To lahko vodi v dve smeri. Oseba bo izjemno manipulirala in lagala, da bo dejansko odgovornost za realen dogodek lahko prekrila (hud strah ped krivdo – izogibanje), ali pa bo prevzemala pretirano odgovornost za vse okrog nje (strah pred krivdo – pretirana skrb, da to občutje prepreči še preden se zgodi, kar pomeni »večen bolj z življenjem«, saj so napake naravni del človeka). V slednjem primeru si preprosto predstavljajte, kako težko je lahko zdravstvenemu delavcu, ki si pripisuje preveč odgovornosti za stanje pacientov, realno gledano pa ima zelo malo vpliva na to kaj bo pacient naredil.

Primer B: » Ne morem reči ne, tudi če…«

Nekoč: Oseba je ob svojih starših doživljala stalen občutek dolžnosti. Preprosto so ji starši nudili obilo vsega v materialnem smislu, v čustvenem pa bore malo. Zelo hitro, v otroških letih se je naučila, da če izpostavi svoje želje in potrebe, so le te hitro spregledane (razen materialne), še več, v kolikor je skušala vztrajati in se morda z jezo upreti, so ji dali vedeti, da je neprimerna in razmišlja narobe. Ob vseh teh dogodkih so starši izražali veliko pasivne agresije (zamerljivost, ingnoranca, zmedenost…) in dali jasno vedeti, da je z njo nekaj narobe. »Pri nas ne bomo tolerirali razvajenosti.«

Danes: V samem začetku se oseba verjetno že dolgo sploh ni vprašala česa si  dejansko želi (običajno ta oseba zelo težko prepozna svoje pristne želje in potrebe, saj se po njih ni vprašala že zelo dolgo). Zdrave ženske ali moške jeze si sploh še ne upa čutiti, saj bi to čutenje doživljala kot dokaz, da je napačna/slaba oseba. Ko se v službenem okolju pojavi potreba po postavitvi jasne meje, jo njena valentnost na strah ob morebitnem doživljanju jeze (svoje ali sodelavčeve, kar je lahko naraven odziv kadar postavljamo meje – a zato še ne pomeni, da je to naša težava) preprosto izčrpava, saj strah najprej poskrbi, da osebo dovolj ohromi, nato pa vzdržuje »izkoriščevalsko« stanje. Zopet lahko to valentnost prepoznamo povsod, tako v službenem okolju kot doma (npr. vedno se to osebo kliče za nadomeščanje odsotnosti, pacienti neprestano izkoriščajo in zahtevajo še več, doma se s partnerjem/ko ne da v miru pogovarjati, ne da bi bili starši stalno »prisotni«…).

Primer C: »Grozno me jezi, ker pacienti pridejo nenapovedani«

Nekoč: Od kar se spomni, je bilo zelo pomembno vprašanje v družini »kaj bodo drugi rekli«. Sicer se ne spomni nobenih posebnih travmatičnih dogodkov, mogoče kdaj kakšna zaušnica, kar se ji tako ali tako zdi normalno. Ima pa precej dobro v spominu togost in izkušnje, če je kaj narobe naredila, še posebej, če je prekršila pravila ali »družinsko politiko«. Tedaj je za njo veljajo vzdušje prepleteno s krivdo in dolžnostjo, morda je morala večkrat iti »čez sebe«, da je popravila napako (ne dovolj dobro opravljeno domače opravilo…). In šele takrat, ko jo je »popravila« in zadostila standardu, je sledil trenutek, ko se je lahko osebno umirila, saj ni bila več odgovorna za slabo vzdušje v družini. Prijetno in sproščeno vzdušje je bilo zelo redko na družinskem programu, saj se je le pazilo, kako bodo stvari izgledale navzven in če ni bilo posebnih groženj, je imela svoj mir.

Danes: Glavni način kako je oseba prišla do kakršnegakoli odnosa do staršev, je bilo preko »naredi prav« in »tako se dela«, še naprej, v kolikor se je slučajno znašla v poziciji »napake«, je vso njeno telo bilo napeto, dokler se napaka ni odpravila… Danes bo lahko ta odrasla oseba tudi sama zelo pozorna na vse »napake in napakice« ljudi okoli sebe (lahko so to pacienti, sodelavci, svojci…), bistvo je v tem, da je valentnost (dovzetnost) glede občutja strahu in jeze ob napakah zelo močno in oseba še vedno na nek način lahko živi v preteklosti, kjer jo odstopanja pripeljejo do prekomerne vznemirjenosti v obliki jeze, pod katero se skriva še prastar strah in krivica ob nekoč doživetem pretirano togem načinu odnosa.

Sklep

Kot rečeno, primeri so napisani zelo togo, a lahko odpirajo vrata v poglobljen odnos do samega sebe. Marsikdo je ob branju verjetno zaznal konkretno jezo in nejevoljo v smislu: »stvari niso tako preproste kot se tukaj piše«…drži, izkušnje so lahko zelo zapletene in boleče, zato želim ohraniti skrajno spoštljivost do vsakega posebej. S temi primeri in opisovanjem valentnosti nikakor ne želimo odpirati nepotrebnega brskanje po preteklosti, želimo pa nakazati smer smotrnega in zelo konkretnega razumevanja, kje v privatnem in službenem področju so razmejitve sploh potrebne. Ob delu z zdravstvenimi delavci mnogokrat dobim občutek »ti samo povej, kaj moramo narediti, da bo bolje«, kot da obstajajo hitre in preproste rešitve za dolgoletno vztrajanje v podobnih (valentnih) situacijah. V prvem delu napisane strategije so lahko zelo koristne, a mnogokrat je bitka izgubljena še preden se je začela, saj se težav lotevamo na napačnem koncu. Npr. strategijo jasnega postavljanja mej se lahko lotimo šele, ko bomo pri sebi prepoznali, da nas je čutenja zdrave moške ali ženske jeze  strah in konkretno katere situacije v nas zbujajo ta strah. Šele nato, ko si bomo preko soočanja s samim sabo lahko dovolili doživljati prepotrebno zdravo čustveno energije jeze, bom imel dejansko možnost za realizacijo prej omenjene strategije. Tokrat bo strategija imela veliko več možnosti, da zaživi in morda prične dejansko razmejevati profesionalno in privatno življenje kot bi si sami želeli.

Literatura

1. Škerjanec E. Vpliv obremenjenosti medicinskih sester na medosebne odnose v zdravstveni negi. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede; 2018. p. 54-65.
2. Felizardo Karen P in Faller Erwin M. Perceived Work-Life Balance, Job Satisfaction and Retention among Nurses in Selected Primary Government Hospitals in Cavite. International Journal of Research Publication and Reviews. 2024; 5(9): 1641-1645.
3. Bora Y, Ozlem A, Harun Y. Relationship Between Work-Family Conflict and Turnover Intention in Nurses: A Meta-Analytic Review. Journal of Advanced Nursing. 2021; 77: 3323-3327.
4. Gurmeet Singh S, Manreet S. Work Life Balance in Nurses. International Journal of Biomedical and Clinical Research. 2024; 1(1): 1-5.
5. Bartlett M.J, Arslan F, Bankston N, Sarabipour S. Ten simple rules to improve academic work life balance. PLOS computational biology. 2021; 17(7).
6. Dorrie K, Fontaine R.N. Composing a Life that Works with a Life that Counts for Nurses. Creative Nursing. 2023; 29(1): 1-9.
7. Gostečnik C. Je res vsega kriv partner. Ljubljana: Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut; 2015. p. 77-85.
8. Gostečnik C. Inovativna relacijska družinska terapija. Ljubljana: Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut; 2011. p. 179-183.
9. Zabukovšek D. Komunikacija s težavnim pacientom. In: Drešček M, ur. XXIII Kokaljevi dnevi; 2024 April 19-20; Laško, Slovenija. V Ljubljani: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD; 2024, p. 55-60.